Hoja ima dolgo kulturno zgodovino; od vagantov do japonskih pesnikov popotnikov, angleških romantikov, sodobnih hodcev na dolge proge.
Hoja (kot umetnost) mi je zagotovila raziskovanje odnosov med časom, razdaljo, zemljepisom, merjenjem. Omogočila mi je tudi razširitev meja skulpture, ki se zdaj lahko (raz)gradi v prostoru in času. Kiparstvo snovi, oblike, prostora.
Zamislil sem si umetniško delo, zmožno spreminjanja v času. Tak pristop zahteva od umetnika, da zavrne nadzor nad delom in mu dopusti, da se oblikuje glede na lasten razvoj in spreminja v skladu z naravnimi zakoni.
Ustvariti labirint pomeni postaviti naravo v središče umetniškega dela. Pomeni pa tudi vzbuditi novo, nevsakdanje mesto branja, premišljevanja, srečevanja, ki vabi tako okoliške prebivalce kot radovedne popotnike.
Rojen leta 1977 v Sofiji, Bolgarija, kjer živi in ustvarja tudi danes.
Diplomiranec bolgarske nacionalne umetniške akademije, na kateri opravi še magisterij in doktorat.
Soustanovitelj in predavatelj podiplomskega programa digitalne umetnosti na prav tej akademiji.
Stalni član gledališča laboratorija Sfumato.
Ustanovitelj mednarodnih umetniških združenj Via Pontica (2002) in Subhuman Theatre (2004).
Scenograf in vizualni umetnik.
Na njegova dela naletimo v umetniških galerijah, na cestah, na fasadah zgradb.
Kljub raznolikosti v obliki in izrazu je rdeča nit njegovega ustvarjalnega dela umetnost v gibanju. Raziskuje človeško telo, njegovo gibanje, telesno in duševno potovanje, hkrati pa povraten vpliv gibanja na človekovo telo, obnašanje, značaj. V izrazu sta mu najbližja gledališče in performans, zanimajo ga tudi risba, skulptura, instalacija, video, teorija umetnosti.
Človek ustvarja labirint (blodnjak) že več kot 4000 let. Najdemo ga v različnih kulturah, v različnih časovnih obdobjih, na različnih koncih sveta: od Indije in Sumatre, prek Krete in Islandije do Arizone in Brazilije.
Klasični, enosmerni labirint se prilagaja okolici, je hkrati privlačen in zapleten, gradnja pa je precej preprosta. Postopek ponavljamo, dokler ne dosežemo želene velikosti. Bistvena je seveda hoja – pot mora biti dovolj ovita, da dobimo občutek skrivanja in razkrivanja, približevanja in oddaljevanja središča, v katerem se znajdemo naenkrat, ne da bi prav vedeli, kako smo dospeli. Novejši, razvejani labirint ima, kot že ime pove, več poti, zapletov in vračanj. Njegove velikanske in zapletene različice so se v zadnjih 50 letih razširile tako v realnem svetu (parki, igrišča, tematski parki) kot tudi v digitalnem (računalniške igrice, fantastični filmi, denarno veriženje). Kljub tehnološkim pomagalom pa nas še vedno pritegnejo s prvobitno očarljivostjo in zmožnostjo začasne odgoditve časa in prostora.
Labirint je bil obramba pred vdorom hudega: zavita in ovinkasta steza naj bi preprečila duhu prednikov, ki biva v središču labirinta, da prodre v vsakdanje življenje.
Uporabljali so ga tudi za obredne, poklonitvene in romarske poti, prostor plesa, iskanje pravšnje neveste …
Morda se v labirintu, zaklenjeno v številke in gibe, skriva starodavno razumevanje kroženja časa, začetek kozmologije. Krožna pot se namreč oži in širi, kot da bi spremljala potovanje sonca, njegovo vsakodnevno in vsakoletno rojstvo, hkrati pa simbolizira naše življenje, iz dneva v dan, v vseh letnih časih, od rojstva do smrti in ponovnega rojstva.